Planica v mojem žepu

Z veliko mero zadovoljstva strneva vtise po pravkar minulem vikendu zen yoge v Planici. Na kratko. Deževno vreme in polna luna sta energijo, ki jo sicer pršimo navzven, zadržala v nas samih in omogočila doživetje Planice v drugačni dimenziji.

Popoldanska petkova vadba je bila morda bolj energična, nenazadnje smo komaj ubežali »črnemu petku« in vsem zastojem na prometnicah do Gorenjske. Družba mnogih različnosti se je ujela v prijetnem prostoru Hotela Planica, kjer je vsak našel svoj kotiček. Kratka petkova nočna meditacija pod velikanko je bila lep uvod v nadaljevanje vikenda.


Sobotno jutro nas je z dežjem lepo poklicalo, da ostanemo z mislimi pri dihanju, dopoldanska vadba, tokrat precej bolj umirjena, pa nas je zadržala pri ravnotežju uma, telesa in diha.

V popoldnevu je vsak poiskal tisto, kar je najbolj potreboval. V tem je pravzaprav čar takih skupnih druženj. Skupina lahko deluje kot celota v skupnih trenutkih, hkrati pa omogoča, da tudi individualnost najde čas in priložnost zase. Nekateri so se sprostili v termalni vodi, drugi na sprehodu v Kranjski Gori, dve sva jo z dežniki mahnili v Tamar in – kljub napovedi obilnega deževja – dočakali jasno nebo. Večerna utrujenost je zaokrožila soboto v ležerno druženje in zaključila dan v nočnih urah.

Uvod v nedeljo je z jutranjo vadbo obetal lep dopoldan, tokrat smo več pozornosti namenili ravnotežju in sklepom. Šele danes ugotavljam, da se je vikend odvil v prav vseh elementih, od začetnega ognja, preko vode in nato do nedeljskega zraka in zemlje.


Vikend zen yoge smo tako zaključili. Hvaležna za novo izkušnjo in odlično družbo upava, da ima vsak od nas košček Planice v tem tednu še vedno v kakšnem skritem žepu.

Fotografije : Gorazd Furman Oman