Do začetka 80. let prejšnjega stoletja je imela urbanistična stroka v Sloveniji pomembno veljavo v družbenem razvoju. Kdor se še spomni, so bili do takrat v veljavi 5-letni družbeni plani, ki so v prostor na strokoven in usklajen način umeščali predviden razvoj. Pri tem so upoštevali tako javni kot zasebni interes ter iskali ravnovesja med njima. V tistem obdobju se je pričelo postopoma uvajati tržno gospodarstvo, čemur je sledilo tudi urbanistično načrtovanje. Stroka se je kot nosilec javnega interesa in kot pobudnik usklajenega prostorskega razvoja pričela postopoma razkrajati in izginjati iz diskurza o razvoju družbe. Paradoks pa je, da so ravno takrat tržno razvite družbe predvsem v zahodni Evropi, pričele do tedaj uspešno urbanistično prakso iz naše domovine, vse bolj aktivno uporabljati. Zavedale so se, da je trajnostni prostorski razvoj v tržnem gospodarstvu moč doseči zgolj na podlagi usklajevanja med javnim in zasebnim interesom ter da prostor kot omejena dobrina njuno potrebuje dolgoročne planske dokumente.
Končno smo se tega ponovno zavedli tudi pri nas in med drugim z novo prostorsko zakonodajo ZUreP-2 uvedli obvezno sodelovanje občinskih urbanistov na Občinah. Osnovna naloga občinskega urbanista je, da kot strokovna oseba z licenco pri matični Zbonici za arhitekturo in prostor, zagotavlja strokovnost in zakonitost opravljanja nalog urejanja prostora. Med drugim strokovno svetuje županu in odgovornim na Občini v zadevah urejanja prostora, skrbi za celostno politiko prostorskega razvoja občine, skrbi za koordinacijo priprave prostorskih aktov ter izvaja ostale naloge v skladu s prostorsko zakonodajo.
Poleg teh zakonskih nalog je ključno, da takšna oseba, ki bo tudi javno izpostavljena, delo opravlja etično, strokovno in trasnparento. Kot je nekoč izjavil prof. Janez Koželj, mestni urbanist v Ljubljani, mora biti občinski urbanist tudi ambasador prostora. To je na neformalni ravni še celo bolj pomembno, saj daje zgled ostalim občanom pri posegih v prostor ter promovira prostorsko kulturo. Več kot dobrodošle so tudi njegove izkušnje na področju delovanja javnega sektorja pri urejanju prostora ter še posebej pri pripravi prostorskih aktov. Ne nazadnje pa mora biti človek s širino in vizijo ter znati prisluhniti vsem akterjem v prostoru.
Fotografije : Gorazd Furman Oman